»Neki profesor je / majhni skupini študentov nekoč rekel, / da si moramo, / da bi razumeli razsežnost števila Stalinovih žrtev, / zamisliti osebo, ki jo imamo radi, / in jo pomnožiti s tisoč, / sto tisoč, več tisoč.«

»ostane vedno beseda, / neka besedica, ki bi jo lahko povedali, / nemara samo zato, da bi povedali, / da ni prav nič povedati.«

»slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.«

»Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.«

»In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...«

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»Ko preberemo kakšno Zajčevo igro, si jo želimo videti, ko pa jo vidimo, si jo želimo ponovno prebrati.«

»plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje«